Pisni viri poročajo, da pravica točenja vina izvira še iz starih časov nemškega cesarja Karla Velikega. Ta pravica se je ohranila še kasneje v času vladavine cesarice Marije Terezije in avstrijskega cesarja Jožefa II. Leta 1784 je bil izdan dekret, ki je vinogradnikom dovoljeval osem dnevni rok za točenje vina.
Po tem dekretu je lahko kmet oz. vinogradnik prodajal vinske presežke iz preteklega leta v tako imenovanem vinotoču pod vejo.Vinotoč, v katerem je kmet prodajal svoje vino brez davka osem dni v letu, je dobil ime OSMICA. Da bi označili, da poteka osmica so uporabili šop bršljana, imenovan »fraska«, ki so ga pritrdili na vhodna vrata.
Osmica je oblika prodaje na drobno neustekleničenega vina z geografskim poreklom. Osmico je vinogradnik priredil na svojem domu v prostoru, kjer se vino hrani: v kleti ali na borjaču. Kmetu je bilo s tem omogočeno, da je lahko svoj lasten pridelek prodal potrošniku, saj so bile količine vina večje, kot bi jo lahko porabila povprečna družina. Poleg prodaje poljskih pridelkov je prvotno organiziranje osmice za vinogradnike predstavljalo edini vir zaslužka. V zadnjem času se je uveljavilo pravilo, da lahko ena klet organizira osmico največkrat dvakrat na leto po deset dni in sicer dokler ima lastno pijačo in hrano. Vsaka oblast, od cesarske avstroogrske do naše sedanje slovenske, se zaveda spodbudnega pomena osmice, s katero si vinogradnik izprazni vinske posode in jih dovolj zgodaj pripravi za novo letino. Sčasoma pa se je možnost za prodajo vinskega prebitka vinogradnikov razširila še na možnost prodaje domačih suhomesnatih in mlečnih izdelkov, doma spečenega kruha, potic ter skuhanih štrukljev. Tako danes srečujemo na Krasu ob križiščih in pred vhodi na dvorišče ali borjače domačij pritrjene veje ali šopke bršljana oz. fraske. Te vabijo na osmice in kažejo pravo smer.
Osmice so pri nas starodavna tradicija, ki sedaj zadobiva sodobnejšo obliko
Kaj poleg vina še lahko nudi osmica?
– druge doma pridelane alkoholne in brezalkoholne pijače
– hladne narezke in doma pečen kruh
– krajevno značilne enolončnice
– krajevno značilne sladice
– klobase s prikuho
– trdo kuhana jajca, ponujena v lupini
– vloženo zelenjavo
OBISKOVALCI OSMIC
V obdobju po drugi svetovni vojni do sedemdesetih let 20. stoletja so obiskovalci osmic prevladovali vaščani in ljudje iz bližnje okolice. Zaradi boljših prometnih povezav so v osmice v večjem številu začeli zahajat tudi obiskovalci iz mesta. Meščanske družine so prišle predvsem ob koncih tedna, ko so med nedeljskim izletom na kraško planoto zavile še v osmico.
V prvih letih po drugi svetovni vojni so meščani prišli za avtobusom ali vlakom ter se nato peš odpravili v osmico. Vaščani so prihajali peš. Od 60. let dalje pa so ljudje iz bolj oddaljenih krajev prihajali z osebnimi avtomobili in motorji. Med gosti so prevladovali moški, kajti ženske niso zahajale v osmice v svojih krajih ali v bližnjo okolico. Predvsem med vikendom so iz mesta prihajale italijansko govoreče meščanke s svojimi fanti ali možmi oz. družinami. Med tednom pa so osmice obiskovali pretežno slovensko govoreči obiskovalci.
Od sedemdesteih let 20. stoletja do danes
V sedemdesetih letih so v osmice začele zahajat tudi ženske iz vasi in okoliških krajev. Poleg večjega števila žensk, se je v zadnjih dveh desetletjih spremenila tudi starostna struktura obiskovalcev. V primerjavi s prvimi desetletji po drugi svetovni vojni, se je do današnjih dni opazno povečalo število mladih, ter družin z otroki.V zadnjih desetletjih so osmice postale zelo priljubljene tudi med Italijani. Poleg obiskovalcev iz bližnje okolice in Trsta pridejo v osmice tudi izletniki iz širše okolice Furlanije in Julijske krajine,…
Vzdevki
Nekoč je bilo v navadi, da je posamezna hiša in njeni prebivalci dobili posebno poimenovanje, torej družinsko ali hišno ime. Vzdevke so uporabljali tudi nekateri prireditelji za poimenovanje stalnih strank v osmicah.
Občasni gosti pa niso bili deležni nobenega poimenovanja. Vzdevki za poimenovanje stalnih gostov so bili nekoč zelo razširjeni, danes pa postaja to čedalje redkejše.